Karmen Bajec (1981) je po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani vpisala študij slikarstva na Ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pod mentorstvom Metke Krašovec. Magistrirala je leta 2010 pri njej in pri Bojanu Gorencu. Drugi letnik magisterija je zaključila na študijski izmenjavi v Talinu v Estoniji. Leta 2010 je pridobila strokovno pedagoško-andragoško izobrazbo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Obiskovala je usposabljanja kulturnih delavcev in oseb z oviranostjo z namenom integracije slepih in slabovidnih na področju kulture (EU Projekt SOdelujem, Ljubljana). Ukvarja se s slikarstvom, pedagoškim vodstvom, z likovno kritiko in ilustracijo. Je članica Društva likovnih umetnikov Severne Primorske (DLUSP) in Društva likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL). Živi in ustvarja v Starem trgu pri Ložu.
Slikarstvo Karmen Bajec sestavljajo vertikalne ploskve različnih barv in njihovih tonalitet, v katerih vedno znova vzpostavlja svoj geometrijsko abstraktni red. V njem zrcali, prepoznava in odkriva svet narave, razkriva vrednote miru, družbene mite ali skrita znanja, ki jih aktualna družba neprestano išče in se k njim vrača. Za osnovo slik uporablja oblike vertikalnih barvnih ploskev za katere pravi, da so preobraženi utrinki iz narave. S plastenjem barvnih lazur raziskuje prosevanje svetlobe in barve na površini slike. V tako geometrijsko zasnovane slike velikokrat vključuje figure, predmete, motive iz narave ali interierje.
Njene slike so preproste, trdne in strogo strukturirane, hkrati nosijo vpogled v izpovedno intimo nežnih čustev. Kot ena zadnjih generacij profesorice Metke Krašovec za svoj pripovedni jezik v cikličnih obdobjih uporablja klasično figuro. Njena slikarska raziskovanja vodijo od realizma do abstrakcije, od figurativnih do predmetno nedoločljivih vsebin, predvsem pa je v njih zaznati globje pomensko osmišljanje in utemeljevanje na govorici simbolnega. V njenih delih je čutiti stremljenje po vrednotah, ki izginjajo, po miru in redu in po tistem, kar je spokojno in vzvišeno.
Za slikanje novih doživetij in občutij je slikarka našla svoj jezik. Tako na svoje slike, očiščene vseh nepotrebnih težkih občutij, ne vnaša ne veselja in ne žalosti. Vse je premešano in prepuščeno gledalcu, da se sam znajde v njih.
Nika Černigoj (1988) je končala diplomski in magistrski študij na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah (Italija). Izpopolnjevala se je na Inštitutu za likovno umetnost v Lahtiju (Finska) ter v Sydneyju (Avstralija), kjer je od blizu preučevala umetnost avstralskih staroselcev. Pravkar zaključuje magistrski študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pod mentorstvom prof. Črtomirja Freliha.
Za sabo ima številne samostojne in skupinske likovne razstave v Sloveniji in tujini.
Redno sodeluje tudi na domačih in tujih likovnih kolonijah in extemporah.
Je članica Društva likovnih umetnikov Severne Primorske (DLUSP) in Društva likovnih pedagogov Primorja. Zaposlena je kot učiteljica likovne umetnosti na osnovni šoli v Braniku. Poleg redne zaposlitve je tudi zunanja sodelavka revij Ciciban in Cicido, kjer vsakomesečno pripravlja rubriko “Cici nabiralnik”. Velik del svojega časa posveča raziskovanju in razvijanju grafičnih tehnik. Živi in ustvarja v Stomažu v Vipavski dolini.
Grafike Nike Černigoj ustvarjene v tehnikah suhe igle, linoreza in dela z estrudirano peno iz poliestra umetnici omogočajo doseg cilja preciznega in namenskega prekrivanja elementov, ki kot celota ustvarja ploskovite, abstraktne kompozicije. Končno delo ni nujno zvesto začetni inspiraciji, saj sta v ospredju ustvarjalnega dela kontemplacija in procesualnost, torej čas samega ustvarjanja, ki tvori dodatno komponento ekspresivnosti, saj je tudi sama atmosfera upoštevana v toku ustvarjanja. Intuicijo lahko razumemo kot način pogleda, ki ga ne omejujeta racionalnost ter oklepanje nespremenljivosti. Sprejemanje intuicije kot legitimne metode dela nam omogoča višjo stopnja svobode, ki kot pristop k umetnosti posledično omogoča izčiščen in neobremenjen izraz zaznav.
Grafike Nike Černigoj se odlikujejo z uporabo vizualnega ritma, ki prek upodobitve različnih struktur, uporabe barv in premišljenjega kombiniranja praznih ter zapolnjenih prostorov narekuje premikanje pogleda, ki kljub uporabi transparentnosti, osnovne ploskovitosti in slojenih elementov potuje tudi v globino. Nika Černigoj se v svojih grafikah predstavlja kot izrazito intimna pripovedovalka, pa vendar nas v svojih delih vabi k vživljanju in kolektivnemu povezovanju.
Vladimir Bačič
